Kuba je v veliki ekonomski in socialni stiski. Vedno poudarjam, da ima dežela več obrazov; tujci, ki pridemo na otok s trdno denarno valuto, lahko tam doživimo počitnice svojega življenja, medtem ko je za tam živeče vsakdan povsem drugačen. Pogosto sestavljen iz čakanja v dolgih vrstah na povsem osnovno. Če je na voljo. Dnevno življenje povprečnega Kubanca je polno izzivov, sistem pa nam, ki prihajamo iz razvitejših držav, pogosto popolnoma nerazumljiv. 

Med spletanjem vezi s Kubanci sem na pragu pandemije, ko se je stiska v državi zaradi hudo okrnjenega turizma, ki jih je prej držal nad gladino, slišala nekaj zgodb, ki so se me globoko dotaknile, da sem se odločila pomagati po svojih močeh. 

Ana mi je razlagala o svoji mami, ki je zbolela za covidom. Zdravil ni bilo, na črnem trgu je našla tri tablete (ne škatlice, ne tablice, tri tablete) paracetamola, za katere je plačala povsem nerazumno visoko ceno. Ker se je mami stanje kompliciralo, je morala v bolnišnico, Ana pa z njo, čeprav je bila covid negativna. Če na Kubi pacient ne more sam na stranišče ali se prehranjevati, mora z njim eden izmed svojcev, da pomaga. Mama žal ni preživela. 

Denys se je v tistem času nesrečno poškodoval nogo. Z globoko rano so ga odpeljali v več bolnišnic, iz vseh so ga odslovili, češ, da stanje ni življenjsko ogrožujoče in da nimajo potrebnega, da bi mu rano zašili. Na koncu sta ga oskrbela soseda, sicer oba zdravnika, ki pa ne delata v zdravstvenem sistemu, ukvarjata se s turizmom, ki jima nudi boljše preživetje. Ona ginekologinja on nevrokirurg sta Denysa oskrbela in mu zašila rano. Na živo. Ko so mi pripovedovali zgodbo, nisem mogla verjeti, poslali so mi videoposnetek, da sem se prepričala. 

Ana mi je povedala zgodbo soseda, ki se je na ulicah Havane nesrečno spotaknil in se hudo poškodoval. Infekt se je širil, antibiotikov ni bilo, končalo se je tako, da so mu odrezali del noge. Njegova zgodba niti približno ni osamljena. 

Kuba je dolgo slovela kot država z več kot zglednim zdravstvenim sistemom, veljali naj bi podatki, da ima največ zdravnikov per capita na svetu. Drži, a veliko teh zdravnikov država pošilja v druge države (za kar dobiva plačilo), tisti, ki ostanejo doma, pa se v sistemu soočajo s hudim pomanjkanjem resursov. Zdravnik denimo pacientu napiše recept za potrebna zdravila, ki jih slednji redko dobi v lekarni, išče jih na črnem trgu. In drago plača. 

Zgodb, kot zgoraj naštete, sem slišala še nekaj, z vsako je bila moja želja pomagati še večja. Ob prvem povratku (bilo je sredi pandemije) sem se vrnila z nekaj pomoči v zdravilih, higienskih pripomočkih (dandanes ženske res ne bi smele biti brez vložkov recimo. Ali pa mila …), podarila sem nekaj sto evrov v dober namen. 

Ob poglabljanju stiske so se Kubanci podali na ulice na prve množične proteste po desetletjih komunističnega režima; država jih je nasilno zadušila, ugasnila splet za dva dni, več sto ljudi zaprla. Je pa po teh protestih sprejela ukrep, da lahko vsak prišlek v državo prinese neomejeno zdravil, sanitetnega materiala, higienskih pripomočkov in hrane. Ukrep velja še danes, podaljšujejo ga na vsake pol leta. 

K zbiranju pomoči sem pritegnila tudi ljudi v moji okolici, moje sorodnike, prijatelje, znance iz mojega kraja, oglašati so se mi začeli tudi neznanci, ki so na mojo dejavnost naleteli na spletu. Moja hvaležnost je bila brezmejna, hvaležnost ljudi, ki sem jim s pomočjo moje kubanske familije odnesla pomoč, pa je bila pogosto pospremljena s solzami, močnimi objemi in besedami kot so – bodi blagoslovljena, molim zate, … Vedno sem poudarila, da nisem sama. Sem le most med ljudmi v Sloveniji, ki jim je mar, in ljudmi, med katere se vračam. 

Kot že omenjeno, nobena redkost ni, da se na Kubi zdravila kupujejo na črnem trgu, gre prej za pravilo. Preprodaja se tudi v ozadju lekarn, bolnišnic. V Sloveniji zbrana zdravila in ostala pomoč gre neposredno ljudem; zdravila, ki niso na recept, lahko delim tudi sama, medtem ko mi pri zdravilih, ki so prav za določena bolezenska stanja ali kronične bolezni, pomaga Yitxy, mlada zdravnica, skupaj s svojimi zdravstvenemi kolegi. Moje vodilo je, da za nobeno pomoč, ki jo prinesem, nihče ne plača niti centa. 

Hvaležnost je brezmejna. V spominu mi bo za vedno ostala slepa gospa iz Casablance. Ko smo jo obiskali med pandemijo, smo ji prinesli le škatlico lekadola. Živela je sama, vsi njeni bližnji so ji pomrli, zanjo je skrbela soseda. Ko ji je Denys razložil, zakaj smo prišli, je mirno poslušala, nato ga je prijela za roko in rekla, da bi nas rada nekaj prosila. Vprašala je, če nas sme poljubiti in nam podeliti svoje blagoslove. Poljubila ga je na čelo. Nato še Yitxy, nato še mene. Vrnili smo se na ulico, z Yitxy so naju zalile solze. Ne prvič. In gotovo ne zadnjič. K slepi gospe sem se ob naslednjem potovanju nameravala vrnit in ji prinesti dodatno pomoč, a je žal ni dočakala. Umrla je pred mojim prihodom.

Vsakič, ko se vrnem, so moji kovčki bolj polni. Zdravila doma zložim iz škatlic, da pridobim čim več prostora. V Havani nato poteka obratna operacija. Po vsakem prihodu zdravila zlagamo na isto polico, ki je postala že premajhna. Denys se šali, da imamo več zdravil kot osrednja lekarna v mestu, kar gotovo ni daleč od resnice. 

Pomoč delimo v najrevnejših predelih mesta, kamor seveda turisti ne zaidejo. Vedno povem, od kod sem, kaj prinašam. Sprašujejo tudi, iz katere organizacije smo, kdo nas pošilja. Povem, da nihče, smo posamezniki, ki nam je mar. Prinašamo pomoč, zbrano s pomočjo posameznikov, ki jim je mar. Pogosto tečejo solze, razlega pa se tudi smeh. Kubanci ne bi bili Kubanci, če ne bi našli razlog za hece. Tako smo dobili vprašanje, če imamo nemara kaka zdravila za ženo, ki da je ves čas tečna, zgodilo se je, da so nam začeli slediti otroci, ki so se delali, da šepajo, da jih boli noga, roka, glava, da bi dobili kako zdravilo. Raje bi seveda dobili sladkarije, a če domov prinesejo zdravila od tujke, ki je prišla v njihovo četrt, je to mali praznik. Dobeseno. 

Slišala sem že ničkolikorat, da me je poslal bog, pri čemer mi je seveda vedno rahlo nerodno, vedno poudarjam, da nisem sama v tem in da smo samo ljudje, ki nam je mar. Prizore pa nosim s seboj. Hvaležna. Globoko hvaležna za okolje, v katerem živim in za zmožnost, da lahko pomagam. Pomagam in povežem ljudi iz dveh popolnoma drugačnih svetov, ki jih ločuje ocean, ogromne kulturne razlike, jezik, vera, barva kože, morda ideološka prepričanja, a na koncu vendarle ljudi, ki imamo povsem enake želje in potrebe. 

Biti zmožen pomagati je privilegij. Nadvse hvaležna in srečna sem, ker opazujem, da tudi tisti, ki imajo v žepu rezervacijo za CubaMe potovalno izkušnjo, v svoje kovčke spravljajo stvari za domačine. Kolikor kdo čuti, vsekakor ne gre za nobeno obvezo. Bo pa morda samo ena tablica zdravil, ena čokolada, milo, karkoli, nekomu polepšalo dan. Teden. Ali celo daljše obdobje. Ko sem se na enem izmed potovanj vrnila k Yitxyjini babici, sem videla, da ima še vedno milo, ki sem ji ga podarila nazadnje, na polici. Diskretno sem vprašala Yitxy, ali ji ne ustreza. Rekla mi je, to milo je kot relikvija za babico. Spomin nate je. In uporabi ga le za res posebne priložnosti … Biti zmožen pomagati je privilegij …