Barbara Barbič

Vodja poti CubaMe. Novinarka. Popotnica. Raziskovalka. Yuma cubana.

Vse svoje profesionalno življenje delujem kot novinarka; sprva na radiu, nato na televiziji, danes na spletnem portalu. Svoj poklic imam rada, še raje pa imam nove izzive. CubaMe je eden izmed njih; agenciji sem v resnici nezavedno odpirala pot že davno pred uradnim odprtjem, s svojo neusahljivo slo po spoznavanju kubanske kulture, načina življenja, … Najbolj sem vesela, ko dobim res lepe ocene s strani mojih potnikov. Prva skupina mi je po povratku v Slovenijo pripravila zahvalo v obliki presenečenja, ki ga ne bom pozabila nikoli. Rada sem vodja CubaMe …

Agencija sicer ni moj prvi skok na področje turizma; pred leti sem obudila dejavnost v družinski hiši v Dolenjskih Toplicah, s katero se je ukvarjala že moja prababica Leopoldina. Oddajala je sobe. Z dejavnostjo sta nadaljevala tudi stara starša in starša, mama je vodila penzion za goste, k njej so se nekateri vračali leta in leta, iz klientov so zrasli v prijatelje. Mama je delo opravljala s srcem in očitno to prenesla tudi name. 

Moje Sobe Poldka v hiši z družinsko tradicijo, ki sprejemajo goste od maja do oktobra, imajo izvrstne ocene. Z vsem svojim bitjem sledim maminemu zgledu; želim si, da prišleki od prvega stiska rok začutijo, da so dobrodošli, da niso le številka, želim, da odidejo z lepo izkušnjo. Pogosto se zgodi, da si v slovo ne sežemo v roke, pač pa se objamemo, pogosto se zgodi, da stike obdržimo. In tega si želim tudi pri zgodbi CubaMe. Želim, da bi moji potniki imeli občutek, da potujejo s prijateljico in ne vodičko. 

Kuba me je zasvojila, vanjo se poglabljam iz več njenih vidikov. Čeprav me določene stvari hudo razžalostijo, kakšne tudi ujezijo (kubanski sistem zna biti iz našega zornega kota včasih povsem nerazumen), je Kuba dežela, kjer sem spletla prijateljske vezi za vse življenje; moji najtesnejši prijatelji v Havani mi pravijo družina. Kuba je dežela, ki jo doma pogrešam, dežela, ki mi je pogosto orosila oko, v meni vzbudila najglobje sočutje, a tudi občutke popolne vznesenosti. 

O Kubi sem pripravila predavanje, deželo predstavljam na dogodkih, v okviru katerih pripravljamo enega izmed kubanskih coctailov in imamo kratko delavnico kubanske salse, o njej sem govorila v nekaj intervjujih ali dogodkih, povezanih s kubansko kulturo. Raziskujem jo skozi literaturo, ples, glasbo, skozi vezi tam živečih ljudi, ki so z vsakim mojim povratkom globje.

Želim si, da bi bila CubaMe zgodba ljudi, ki si delijo le nekaj dni, morda nekaj trenutkov, a vendar trenutkov, ki jih s seboj kot dragocen spomin odnesejo za vedno. Želim si, da bi bila CubaMe zgodba, ki bo risala nasmehe tako pod vročim karibskim soncem kot v domači Sloveniji. 

Denys González Bugnes

Profesor salse. Vodnik. Animator. Persona medicina.

V Havani rojeni kubanski člen zgodbe Cubame je že zelo zgodaj v otroštvu začutil klic plesa, ki je presegal vsakodnevno poplesavanje; na karibskem otoku je ples pač del vsakdana. Zaradi svoje izbire ni bil deležen redkih kamnov spotike, a v svoji nameri je bil jasen, vse ovire s plesno lahkostjo, predvsem pa vztrajnostjo presegel. Doštudiral je klasični balet, nato se izpopolnjeval še v kubanskih folklornih plesih. 

Ko je prejel povabilo kubanskega ansambla, s katerim je gostoval po Evropi, so se mu izpolnile sanje vsakega Kubanca. Še danes, že več let zatem, doživeto opisuje svoje dogodivščine z evropskih gostovanj, hkrati pa ponosno pove, da ni pozabil svojega uspeha podeliti s svojo družino. Del zaslužka je pošiljal domov. 

Med prvimi zasluženimi počitnicami na domačem otoku so se vse njegove sanje, vsa leta odrekanja in trdega dela z nenadno boleznijo sesula v prah. Diagnoza kroničnega obolenja mu žal ni več dopuščala zahtevnih koreografij, od prigaranega uspeha se je moral čez noč posloviti. Hud udarec usode je večen optimist železne volje sčasoma preusmeril v svoj prid; naučil se je angleškega in francoskega jezika in si v Havani našel delo kot plesni učitelj. Tako še vedno živi svoj ljubljeni ples. 

Svoje delo jemlje izjemno profesionalno, zahteven je tako do sebe kot do svojih klientov, hkrati pa je duša vsake kubanske fieste, na kateri se znajde, njegov najširši nasmeh je enostavno nalezljiv. Kot tak bo brez dvoma bogata popestritev vsake CubaMe poti.

Sandra Šporar Pérez

Producentka. Strokovnjakinja za avtorske pravice in glasbeno distribucijo. Habanera. 

Slovenka, po izobrazbi andragoginja, poročena s Kubancem, živi v Havani kot prava Kubanka. Ne le zaradi tega, ker je povsem osvojila tujcem na trenutke precej kaotičen način življenja tam, pač pa tudi zaradi vseh zahtevanih dokumentov za življenje tujca na otoku. Ima svojo kubansko osebno izkaznico. 

Očitno je bila tudi njena usoda že nekje zapisana; že od najstiških let je sanjarila o daljni kubanski deželi in širila prepričanje, da jo bo nekega dne obiskala. Leta 2017 je s sestro res kupila letalsko karto za Kubo, kamor naj bi se odpravila novembra tistega leta. Usoda je hotela, da je pred tem junija odšla na dunajski koncert kubanske zasedbe Jacob Forever, katere član je bil Yordanis, danes Sandrin mož, sicer pevec, skladatelj, glasbeni producent, vodja skupine Timba con Flow.

Na koncertu sta se spoznala in ohranila stike, Sandra je že govorila španski jezik (danes govori pravi cubañol, kubansko narečje španščine, s katerim imajo številni tujci, ki dobro obvladajo jezik, kar težave). Med njenim potovanjem na Kubo so dokončno preskočile iskrice med Slovenko in Kubancem, dve leti kasneje sta se v Sloveniji poročila. Od takrat je Sandra razpeta med svojima dvema domovinama, srčno rada ima obe. Z možem sta si ustvarila dom streljaj stran od centra Havane, družbo jima dela še z ulice posvojena psička Nala.

Prizna, da je Kuba drugačna, včasih nerazumljiva, kaotična, pri čemer poudari, da – če jo človek spozna na pravi način – ga brez dvoma očara. Ko je prejela povabilo k sodelovanju pri CubaMe zgodbi, ni potrebovala razmišljati, z Barbaro sta prijateljici že nekaj let, ve, da se zgodbe CubaMe pišejo s srcem. Njen doprinos k ekipi je izjemen; Kubo pozna z vseh strani, v vsaki situaciji, tudi če je še tako zahtevna, najde pozitivno plat, in nenazadnje (a zelo pomembno) “po slovensko” je organizirana.

Veseli se vseh CubaMe skupin, saj ji – kot pravi – vsak Slovenec, ki obišče Kubo, prinese del njene prelepe Slovenije. 

Pridi z nami! Kontaktiraj nas!